Nekje pod Svetim Petrom je bilo. Prav tam morda, kjer danes vaši gumirani podplati goreteks čevljev redno tlačijo podrast in s tem pomagajo vzdrževati tiste stezice, ki še vedno so. Prišel je oglar. Kleni Suhokranjec, ki je pripravil vse potrebno in prižgal kopo. Kmalu je zgradil improvizirano bivališče iz debel in vejevja v katerem se mu je pridružila cela družina. In so kuhali, jedli, se smejali, se sporekali in se imeli radi. Prav tako kot danes to počnemo mi in kot so ljudje na suhokransjki zemlji počeli že pred njimi. In potem, ko je bilo oglje izdelano so ga spravili v vreče, jih s pomočjo konjev, furmanov in iznajdljivosti pritresli v dolino, ter ga prodali v železarno na Dvoru. Tam so ga prevzeli mojstri livarji in z njegovo pomočjo iz železove rude izdelali izdelke, ki so skozi stoletja bogatili in poenostavljali vsakdan prebivalcev našega koščka sveta. Kosa sveta pravzaprav. Ker so izdelki dvorske železarne zaljšali dneve prebivalcem lepega dela Evrope. Še danes jih je mogoče najti v uporabi na mestih in v krajih, kjer tega morda ne bi pričakovali.
Odstavek, ki ste ga pravkar prebrali je namenjen vzbujanju slabe vesti in obžalovanja tistim, ki se dogodka niste udeležili, ter lepega spomina tistim, ki ste bili prisotni. V okviru zdaj že tradicionalnih mesečnih strokovnih predavanj, ki jih na Dvoru organizira Zavod Žužemberk, je namreč oktobra gostovala Majda Pungerčar, kustosinja Dolenjskega muzeja. Tisti, ki so pričakovali suhoparno predavanje in golo naštevanje dejstev so se bridko ušteli. Gospa Majda nam je v terminu ene šolske ure navrgla toliko zanimivih dejstev in nam prikazala zgodovino Dvorske železarne skozi kopico skrbno izbranih fotografij in zgodb malih in velikih ljudi. Izvedeli smo o začetku delovanja tovarne, pa o vodstveni in zaposlitveni strukturi, pa o kakovosti izdelkov in o tem kje jih je bilo mogoče videti in kje jih lahko uzrete še danes. Slišali smo nekaj o zgodovini, urbanistiki in arhitekturi Dvora, pa tudi o problematiki hranjenja eksponatov, ki jih ima v posesti Dolenjski muzej in se bodo v kratkem vrnili tja kamor sodijo. Domov. Na mesto nastanka. Na Dvor.
Majda Pungerčar se je izkazala kot izjemen retorik, ki zna s preprostimi besedami predstaviti visoko strokovne tematike in ki s svojo strokovnostjo in znanjem navduši še tako zahtevnega poslušalca. Številno občinstvo je uživalo in zdelo se je, da je čas kar odbrzel mimo nas, saj smo po petih minutah pogledali na uro in ugotovili, da jih je minilo celih petinštirideset. Sledil je aplavz, ki se ga ne bi sramovali niti gledališčniki po uspešni premieri in potem nekaj prijetnega druženja z navdušenimi obiskovalci, ki so prišli iz ožje in širše regije.
Tisti oglar je že dolgo pod rušo suhokranjsko. Morda na njegovem grobu še stoji križ, ki je bil ulit na Dvoru. Morda je na zadnjo pot odšel v obleki, ki mu je bila »kot ulita« ker jo je nekdo zlikal z likalnikom, ki je bil izdelan v železarni in je njegova ura odštela zadnjo uro v umetniškem stojalu za uro, ki ga je izdelal dvorski umetniški livar. Morda pa je nekdo grob prekopal z motiko, ki so jo izdelali na, še danes stoječem, dvorskem kovaškem ognjišču in vse izdelke po nemarnem vrgel na smetišče zgodovine in na pravo smetišče. Nekaj jih gotovo ni pristalo tam in nas še vedno opominjajo na to, da ne živimo na čisto navadnem in nepomembnem kosu tega planeta. Dvor je od nekdaj lepšal podobo našega sveta in to počne še danes.
Besede: Matej Kocjančič
Foto: Nataša Blatnik
